Težave se pri večini od nas začnejo v otroštvu, ko je bilo hote ali nehote izdano naše zaupanje. Morda je bila iz vidika odraslih le nepomembna malenkost, v otroškem svetu, pa so se zamajali temelji zaupanja za celo življenje.
Če ni zaupanja trpi samozavest, samopodoba, občutek lastne vrednosti in sposobnosti pa je močno načet. Z dokazovanjem sebi in drugim navadno te občutke le še poglobimo. Zmaga prinese kratkotrajno zmagoslavje, brez prave notranje vrednosti, poraz pa le še okrepi občutke žrtve in manjvrednosti. Podobno deluje tudi pasivnost.
Torej, kako si povrniti zaupanje?
Naj vam zaupam svojo zgodbo.
Imela sem srečno in lepo zgodnje otroštvo, sicer brez prisotnosti očeta, zato pa z veliko, razširjeno družino. Odraščanje in kasneje najstniška leta niso bila več tako srečna, saj so se razmere doma močno spremenile. Mama se je poročila z novim moškim, kateri me je sicer zelo lepo sprejel, česar pa žal ne morem reči za njegovo primarno družino. Sledila je selitev v drugi kraj, mama si je ustvarila novo družino, jaz pa sem bila nehote potisnjena malce na stran. Takrat, so se verjetno moji temelji zaupanja močno zamajali.
Vedno sem imela veliko prijateljev, tako človeških, kot v obliki knjig, predvsem pa živalskih in namišljenih. To je bil moj svet v katerega sem se vedno lahko zatekla. Že od ranega otroštva sem se najraje igrala, da sem dobra vila, ki zna čarati in leteti. Pričarala sem si svet, kjer mi je bilo lepo, kjer sem bila sprejeta in ljubljena. Takrat je bilo to nevede moje največje zdravilo za čustvene rane, darilo in hkrati spoznavanje z vznemirljivim svetom energij.
Že takrat sem vedela, ko odrastem želim biti čarobna vila.
Kot otrok sem namišljenim prijateljem zaupala in verjela v njih, vendar se mi je kasneje z odraščanjem zdelo, da je to preveč otročje zato sem ta svet za nekaj let popolnoma zapustila. Pa vendar so sanje o čarobni vili ostale, le da so “odrasle” v psihologijo in sociologijo, malce kasneje pa še v duhovno in osebno rast. Očitno, je moja duša čisto prava čarobna vila, saj me svet energij in mistike ni nikoli zares izpustil iz rok.
Pa vendar se ni bilo več tako lahko prepustiti, verjeti in zaupati, kot v otroštvu. Potrebovala sem nekaj let, da sem jim spet začela brezpogojno zaupati in verjeti vanje. Verjeti v svet energij, v brezmejno moč vesolja in stvarstva. Pri tem so mi najbolj pomagali sprehodi v naravi in pogovori z Angeli. Ko sem spet začela zaupati njim, sem začela zaupati tudi sebi, posledično kasneje pa še drugim saj sem dojela, da je v vsakemu človeku celotno vesolje in da smo vsi povezani v enost. Spomnila sem se, da sem čudovita in edinstvena in hkrati prav takšna kot vsi drugi. Mikrokozmos v makrokozmosu, pravi temu znanost. In tako sem prišla do tega, da spet lahko zaupam mojim nevidnim prijateljem, sebi in tudi drugim ljudem. Prišlo je zavedanje in zaupanje, da se mi ne more zgoditi nič hudega, da ne rabim biti za nič v skrbeh, da je vse dobro in za vse poskrbljeno.
Enako velja zate. Če si le vzameš malce časa in iskreno pregledaš svoje življenje vem, da prideš do spoznanja, da se na koncu vedno vse izteče dobro. Če pa slučajno trenutno ni dobro, potem še ni konec tega poglavja v tvojem življenju. Tista poglavja pa, ki so že zaključena pa so se odvila v tvoje najvišje dobro, je res?
Temu spoznanju začenjajo slediti vali neskončne hvaležnosti, ki so tako nepopisno lepi, da jih lahko primerjam le z občutki radosti. Kot da bi odkrila otok zakladov. Res neverjetno!
Hkrati z na novo pridobljenim zaupanjem in hvaleženostjo, se začnejo dogajati velike življenjske spremembe, na bolje seveda.
Zakaj?
Ker zaupanje in hvaležnost vibrirata zelo močno in visoko in to tako zelo, da nas poneseta na krilih božanskih visokih vibracij proti novemu življenju; takšnemu kot smo si ga vedno želeli in predvsem takšnemu, kot si ga kot božanska bitja v resnici zaslužimo in nam tudi pripada. Čudovito Življenje, v Raju na Zemlji.
Hvala Vam da ste, dragi moji prijatelji.
Hvala Vam Vile, Angeli, Škrati in vsa Bitja Luči!
Objem Vsem Vam, Svetlim Bitjem na vseh dimenzijah Stvarstva.