Zavedanje sebe in okolice se po mojem mnenju začne z iskrenostjo. Najprej seveda, iskrenostjo do sebe.Sedaj, v tem “korona” času, ko se je tempo upočasnil, je pravi trenutek, da se usedemo sami s seboj in iskreno pogovorimo.
Jaz sem se. Sicer ni bilo prvič, pa tudi ne zadnjič, saj odkrijem vsakič precej več kot med prejšnjim srečanjem.
Zgleda, da je podobno efektu snežne kepe.
Iskrenost seveda ni lahka, vendar je nujna, če želimo spoznati sebe, napredovati, imeti bogato, radostno in polno življenje.
Pa vendar tudi tako težka ni, da vas potolažim.
Bolj kot iskrenost sama, je strašen strah pred tem kaj bomo odkrili.
Obljubim vam, nič groznega, niti slabega ne.
Izvedeli boste, da vse kar ste počeli “slabega” je bila le posledica joka ranjenega otroka.
Noben človek ni v osnovi slab.
Problemi nastanejo, ko se čustvene in duševne rane s časom “zagnojijo.”
Ta gnoj mora slej kot prej ven iz rane.
To, potem ljudje obsodimo, grajamo in se celo sramujemo.
Ampak to so dejanja, katera smo naredili iz strahu, obupa, nemoči, žalosti, stiske, ali jeze.
To nismo mi.
To je bolečina.
Ranjeni otrok, ki še vedno nemočno prosi za pomoč.
Prosi za pozornost, sprejetost, sočutje objem in ljubezen.
To so boleče solze otroka, ki so se nekoč, davno zagnojile.
V njih se skriva strah pred zapuščenostjo, da nisem dovolj dobra, da moja čustva niso pomembna, da …
karkoli bolečega iz otroštva.
Potem pa so tukaj še navade in vzorci, ki navadno niti niso naši, ampak so podedovani, priučeni, privzgojeni ali celo vsiljeni, od staršev, družine, šole, okolice, verskih institucij in državnih sistemov.
Ko vse to ozavestimo, sprejmemo brez čustvene navezanosti, le kot dejstvo, katero se je zgodilo, se rešimo 95% bremena, ki nas je obremenjevalo in onemogočalo na poti do lastne sreče.
Sedaj smo šele lahko iskreni sami s seboj. Sedaj lahko šele pogledamo v ogledalo in se brez strahu in sramu vprašamo:
Kdo sem jaz?
Kakšen je moj namen?
Kakšno je moje poslanstvo?
Kaj lahko svetu dam?
Kaj me osrečuje in veseli?
Kaj si želim?
Pa vendar tudi po osvoboditvi čustvene navezanosti na bolečine, ta ne izgine kar sama od sebe.
Treba jo je pozdraviti.
S sprejetjem, ljubeznijo in zdravilno energijo.
Marsikaj lahko naredimo sami, za kompleksnejše pa je potrebna pomoč dobrega bioenergetika.
Tudi odgovori na zastavljena vprašanja “kdo sem jaz?” niso takoj prejeti.
Tukaj se pravo delo na osebni in duhovni rasti v bistvu šele začne:
Z raziskovanjem.
Z opuščanjem ozaveščenih vzorcev in navad, ter nadomeščanjem z novimi.
Z meditacijo.
S kreativnim delovanjem.
Z višanjem lastnih frekvenc.
S psihoterapevtskimi treningi.
Meni osebno je vse našteto pomagalo in še vedno pomaga na življenjski poti.
Z veseljem vam povem, da je vsak naslednji korak lepši in lahkotnejši.
Pot me vodi iz navideznega pomanjkanja v obilje ljubezni, radosti, blaginje, navdiha, hvaležnosti, ustvarjalnosti in v objem mojega poslanstva.
Skozi lastne izkušnje se učiti, rasti, usvojiti, dognati in potem pri tem pomagati drugim ljudem.
Vsem Vam, ki si to želite in čutite.
Tukaj sem, da z vami podelim vse kar sem, vse kar znam in vse kar imam.
Hvaležna, da Sem.
Hvaležna za vse darove, ki jih imam.
Hvaležna, da se vsak dan bolj zavedam.
Hvala Vam.
Objem Vsem.